Popolni dnevi

Popolni dnevi Perfect Days

Wim Wenders se vrača v Tokio, da bi posnel ganljivo filmsko pesem o iskanju lepote v drobnih trenutkih vsakdanjega življenja. Film z nostalgičnim soundtrackom, ki vključuje klasike Louja Reeda, Patti Smith in Nine Simone, je Kojiju Yakushoju prinesel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu.

režija Wim Wenders, scenarij Takuma Takasaki, Wim Wenders, fotografija Franz Lustig, montaža Toni Froschhammer, produkcija Koji Yanai, igrajo Koji Yakusho, Tokio Emoto, Arisa Nakano, Aoi Yamada, Yumi Aso, Sayuri Ishikawa, Tomokazu Miura, Min Tanaka, distribucija Fivia

festivali, nagrade Cannes (nagrada za najboljšega igralca, nagrada ekumenske žirije); Asia Pacific Screen Awards (nagrada za najboljši film); Karlovi Vari; Telluride; New York; Toronto; San Sebastián; London; Tokio; Viennale; Liffe

zgodba
Hirayama se zdi povsem zadovoljen s preprostim življenjem čistilca stranišč v Tokiu. Živi v skromnem stanovanju, polnem starih kaset, knjig in fotografij. Njegovi dnevi potekajo v mirnem in ustaljenem ritmu: zjutraj vstane, si pristriže brke, poskrbi za svoje rastline, obleče modri kombinezon in sede v kombi. Na poti v službo posluša glasbo, med odmori fotografira drevesa, zvečer bere … Niz nepričakovanih srečanj pa postopoma razkrije več o njegovi preteklosti.

--

»Film nima vznesene spiritualistične filozofije Neba nad Berlinom ali prevzemajoče poezije človeškega in kulturnega opustošenja, ki je zaznamovala Pariz, Teksas. Toda nežno in upanja polno sprejemanje vsakodnevnih blagoslovov je dovolj, da lahko Popolne dneve označimo za Wendersov najbolj svež, najbolj izpolnjujoč, najbolj ‘arthouse’ igrani celovečerec v skoraj tridesetih letih. /…/ Ta očarljivi film morda res slavi umirjeno varnost rutine, toda občasno pospeši naš srčni utrip z razburljivim ovinkom proti nepričakovanemu.«
– Guy Lodge, Variety

»In kaj, če je njegovo čiščenje javnih stranišč – njegova brezmejna, meniška skrb za javno, skupno dobro – le njegov prispevek k razrednemu boju? Hirayama je ultimativni varuh javnega. Navidez rutinske, vsakdanje poteze, ki jih opravlja, so torej prepolne revolucionarnega potenciala. Ponavljanje je prepolno smisla. Ne osamlja ga, temveč osmišlja. In osrečuje. Zbuja ga, ne pa ustavlja. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina