Iva Tratnik: Ana in Meta Morfoza

Vabimo vas na otvoritev razstave Ive Tratnik z naslovom Ana in Meta Morfoza, ki bo v petek, 3. marca 2023 ob 19. uri v galeriji Hiše kulture v Pivki.

Kustosinja razstave je Mojca Grmek.

Iva Tratnik na področju vizualne umetnosti ustvarja v različnih medijih, kot so slika, risba, kolaž, skulptura, fotografija, video in instalacija. Na tokratni razstavi predstavlja izbor svojih najnovejših slikarskih del.

Za ta dela je značilno, da jih naseljujejo različni predmeti, rastline in živali ter njihovi fragmenti in ostanki, ki so vsak zase dokaj običajni in prepoznavni, skupaj pa tvorijo imaginarne, fantastične celote. Umetnica to napetost ustvarja tako, da motive izbira iz povsem različnih, celo nasprotujočih si okolij (naravno-umetno, organsko-industrijsko, sedanjost-preteklost), na slikah pa jih razporeja mimo vseh fizikalnih zakonov – bodisi tako, da so prostorska razmerja med njimi (groteskno) nesorazmerna, bodisi lebdijo brez teže v nedefiniranem »prostoru«, ki je presek bolj ali manj fantastičnih krajin, ali pred ploskim ozadjem, ki je monokromno ali prekrito z različnimi vzorci, ki v večini primerov spominjajo na dekoracijo notranjih prostorov.

Na ta način slikarka ustvarja fantastične svetove, ki gledalca in gledalko prevzamejo ter ju potegnejo vase. Ne le zato, ker se ob velikem formatu nosilca in gigantskih razsežnostih upodobljenih motivov čutita majhna in izgubljena, pač pa tudi zato, ker se ne moreta z ničemer identificirati. Na teh delih se namreč nikjer ne pojavi človeška figura kot bitje, ki bi ta fantastični svet strukturiralo in osmišljalo, pač pa je v njem človek prisoten le posredno, prek svojih ostankov – delov okostja ali predmetov, ki jih je nekoč proizvajal in uporabljal – kot stvar med stvarmi. To pa nas napelje na misel, da je fantastičen svet, ki ga prikazujejo slike, pravzaprav nekakšno postčloveško občestvo, kjer so vse posamezne entitete – bitja, predmeti in človeški ostanki – enakovredne v svoji bivajočnosti. Skupaj pomešane in prepletene, tako da ni mogoče reči, kje se ena konča in druga začne, predstavljajo nekakšno zmes, novo »prajuho«, iz katere bo sčasoma vzniknil nov svet.

Da bo v tem procesu igral glavno vlogo ženski princip, ki ga bo zapeljal v bolj vključujočo smer, stran od antropocentrizma, umetnica poudarja že z naslovom razstave, lahko pa to razberemo tudi iz nekaterih motivov, kot so denimo vešča s kompleksno simboliko, ki vključuje tako preobrazbo in težnjo k razsvetljenju kot arhetip ženske vednosti (izraz vešča ima danes negativno konotacijo, prvotno pa je označeval staro žensko/čarovnico, ki poseduje znanje o naravi in silah, ki jo prežemajo), ali pa žensko telo kot kalup, v katerem se skriva takšno ali drugačno življenje in v končni fazi celotno vesolje.