Čajanka, posvečena pesniku Cirilu Zlobcu ob 100-letnici rojstva

14 rednih obiskovalcev čajank se je v tem večeru še posebej posvetilo Cirilu Zlobcu, ki je živel in ustvarjal najdlje od četverice prijateljev pesnikov. Kajetan Kovič, Janez Menart, Tone Pavček in Ciril Zlobec so izdali prvo pesniško zbirko z naslovom Pesmi štirih. Zlobec je umrl 24. avgusta leta 2018, letos pa bo 100 let, kar je bil rojen. Po uvodnih besedah Irene Margon so udeleženci čajanke pripovedovali o pesniku, njegovi poeziji in tudi srečanjih z njim. Pesnik se je s svojimi čudovitimi soneti in tematiko ljubezni, Krasa, volje do življenja vsem vtisnil v spomin. Pretresljivo je bilo spominjanje na tragično izgubo obeh Zlobčevih otrok, ki ju je prezgodaj iztrgala smrt. V pesmi, posvečeni hčerki Varji, je zapisal: »Razlogi za življenje so! Celo ko je življenja v nas vse manj in manj.« Prezgodaj umrli sin Jaša je ohranjen v njegovih pesmih. Oče ga je zelo cenil kot intelektualca in mladega borbenega pravičnega človeka, ki si je izbral svojo pot. Pesnik je kljub bolečini in tragediji obeh smrti še vedno prisegal na življenje, videl ga je kot potovanje iz sebe vase. Njegovo dolgo življenje je bilo bogato in pestro, preizkušano z osebnimi izgubami. Rojen na Krasu, med vojno partizan, slovenski pesnik in pisatelj, kasneje diplomirani slavist, novinar, publicist, prevajalec, urednik, politik, vpliven človek, vse to je bil Ciril Zlobec. Do konca pa je v poeziji videl možnost, da se človek poglobi vase in razmišlja. V letu 2007 je bil tudi gost kulturnega večera na povabilo KD Lipa. Rad se je odzval in navdušil Pivčane s svojo iskrenostjo, neposrednostjo in čudovito poetično besedo. Udeleženci čajanke so vsak po svoje s prispevki dodali k odkrivanju človeškega pesniškega bogastva Cirila Zlobca. »Biti človek«, kot je poimenoval eno izmed številnih pesniških zbirk, tako simbolno povezuje Zlobčevo misel z življenjskimi izkušnjami in prvinskostjo človeškega obstajanja.

Bogat in nadvse prijeten pogovorni večer je bil obogaten tudi z avtorsko pesmijo Dore Hrvatič, hvalnico pesniku in s številnimi zgodbami, ki so se dotikale njegovega življenja, tudi znamenite brade, ki je od mladosti ni nikoli opustil in je postala njegov zaščitni znak. Hvala tudi gospe knjižničarki Dartanieli Stegel za njeno pripravljenost, da je pripravila priložnostno razstavo Zlobčevih pesniških del.