Občina Pivka se nam na zemljevidu kaže kot velik metulj s široko razprtimi krili. Glava je Pivka, edino mestno naselje in občinsko upravno središče; vzhodno krilo je Zgornja Pivka, obrobljena z gozdnatim hribovjem, ki se na jugovzhodu postopoma vzpenja proti 1796 m visokem Snežniku, zahodno krilo je Košanska dolina z obrobji v brkinskem hribovju in Vremščici (1027 m). Krili ločuje in jima hkrati daje oporo Taborski greben (751 m), ki je skupaj s Primožem (718 m) in Osojnico (820 m) tudi razvodje med porečjema reke Pivke in reke Reke in s tem tudi med bližnjim Jadranskim in zelo daljnim Črnim morjem.
Tu so tudi znamenita kraška presihajoča jezera, med katerimi sta največji Petelinjsko in Palško. Pivška občina je na zanimivem jadransko-črnomorskem razvodju, saj del vode odteka po reki Pivki v Črno morje, del pa v Reko in nato v Jadransko morje.
Očina Pivka ima oblikovano zastavo in grb občine, ki sta dostopni na naslednji povezavi: GRB IN ZASTAVA OBČINE.
Občina Pivka je nastala konec leta 1994 z razdelitvijo postojnske občine. Ime je dobila po naselju Pivka, ki je edino mestno naselje v občini.
Kraj je imel v svoji skoraj 700-letni zgodovini več imen. Prvotno ime Sancti Petri super Piucha, ki je hkrati najstarejša omemba kraja, je iz leta 1300. Listina oglejskega patriarha Petra Gere omenja, da je patriarh »podelil goriškima vojnima veteranoma Henriku in Giraldu v fevd ozemlje v Šempetru na Pivki«. V zgodovinskem zborniku iz leta 1855 navaja zgodovinar Peter Hitzinger del navedene listine dobesedno: Št. Peter na Pivki.
Naselje je dobilo sedanje ime Pivka po drugi svetovni vojni. Pivka dandanes obsega naselja Radohova vas, Hrastje in Vas pod cerkvijo, ki je hkrati najstarejše jedro Pivke.
Ozemlje je bilo poseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo najdbe v Parski golobini, o kasnejših poselitvah s svojimi imeni pričajo številna Gradišča.
Izrazito prehodnost ozemlja so doumeli že graditelji starorimskih cest pred 2000 leti, pred kakimi 1000 leti pa so obe dolini dodobra poselili naši slovanski predniki. Ohranjeni urbarji za gospostvi Postojna in Prem, iz leta 1498, dokazujejo, da je vseh 29 sedanjih vasi živelo že tedaj.
V 15. stoletja so bile tukajšnji kraji podložni posvetni gosposki na Premu ali v Postojni ter cerkveni gosposki v Košani ali Slavini. In tisti časi so bili prav kruti. Prebivalstvo so zdesetkali siloviti turški vpadi in kužne bolezni, tako da je bilo ob koncu stoletja veliko število kmetij opustelih, na nekaterih pa so se že naselili prišleki, ki so pred Turki pribežali z jugoslovanskega juga. – Ljudje so si opomogli šele v 17. stoletju, ko je oživelo tovorništvo proti Reki in Trstu.
Urbarji kažejo, da so se naši predniki pred 500 leti ukvarjali s poljedelstvom, ovčerejo in gozdarjenjem, na košanski strani tudi s pašno svinjerejo – z vsem, kar so jim to omogočale naravne danosti. Prehodnost ozemlja je pogojevala tudi tovorništvo na Krpanov način, kasneje pa furmanstvo, zmeraj navezano tudi na gozd in les. Odtod na obeh omenjenih rekah že od srednjega veka sem zraven mlinov tudi žage.
Zaradi različnega kamninskega sestava, zaradi različne propustnosti tal, so bili mlini in žage številčnejši in močnejši na Reki, ponikujoča in poplavna Pivka pa je v svojem zgornjem toku marsikatero pomlad in jesen postregla s številnimi presihajočimi jezerci in jezeri, ki še dandanašnji vzbujajo veliko pozornosti; največji sta Petelinjsko in Palško. Za suknjo toplejša Košanska dolina je dajala nekaj možnosti tudi za sadjarstvo, burjasta Zgornja Pivka pa je tudi z nadmorsko višino svojega dna na povprečno 550 metrih bolj silila k gozdarjenju in prevozništvu.
Edini srednjeveški grad v teh krajih je bil Šilentabor, pozidan leta 1471 kot protiturška utrdba; v njegovih 50 izbah in kaščah so pred Turki in drugimi roparji, ki so pogostoma krožili po deželi, našli zavetje prebivalci okoliških vasi z obeh strani grebena. – Grad je pogorel. V izročilu je ostalo, da so ga razdejali puntarji, saj se je zadnja bitka poslednjega vseslovenskega kmečkega upora leta 1635 odvijala prav na tem območju. A zgodovina ve povedati, da je grad leta 1700 močno poškodovala strela, dokončno pa so ga razdejali Francozi v napoleonskih vojnah 100 let kasneje.
Med cerkvami je verjetno najstarejša taborska cerkev sv. Martina, ki z ohranjeno pozno antično apsido še starejšega svetišča, kaže na 12. stoletje. V njej so ohranjene tudi, nekoliko mlajše freske, podobno kot spodaj v dolini v pokopališki cerkvici sv. Pavla. Med najstarejšimi župnijskimi sedeži v tedanji tržaški škofiji je bila Košana. V arhitekturi najstarejših pivskih cerkva so opazne sledi nemške gotike in italijanske renesanse, a nad portali jih ima največ vklesane letnice iz 17. stoletja, iz časa, baroka, ko so jih v zagonu katoliške obnove prezidavali in dozidavali zvonike: marsikje so takrat odprte line za zvonove, značilne za Sredozemlje, zamenjali s pravimi zvoniki. – Dragocena posebnost pivške kulturne dediščine pa so kamniti križi, največkrat postavljeni na križpotja, a tudi na začetek ali na konec vasi. Najstarejši, z vklesano letnico 1629, je sredi Narina.
V 18. stoletju se je po novih ali prenovljenih cesta močno razmahnilo furmanstvo. Sredi stoletja je tudi skozi te kraje stekla prva pošta. Vse več ljudi pa si je iskalo zaslužka v hitro razvijajočih se obmorskih mestih, največ v Trstu.
Novi vek se je na Pivškem zgodil sredi 19. stoletja. Napovedali sta ga dograditvi železnice Dunaj–Trst 1857. leta in njenega odcepa Št. Peter–Reka nekaj let pozneje, ozavestil pa ga je znameniti Pivški tabor na Kalcu poleg Zagorja, 9. maja 1869. Ob podpori pivških veljakov ga je sklical na Kalcu bivajoči pesnik, glasbenik in politik Miroslav Vilhar (1818–1871). Pivčani so se tedaj prvič določno zavedeli samih sebe in svoje slovenske biti. Poslej se je gospodarsko in kulturno življenje spreminjalo v temeljih.
Zunanji znak razvoja je bilo ustanavljanje prvih lesnoindustrijskih obratov (Križaj in Medica v Št Petru) in razmah trgovine. Kljub vmesnim kriznim letom in prvemu valu izselitev čez morje, je Pivška kotlina doživela prvi opazen razcvet prav v zadnjem desetletju avstro-ogrskega cesarstva, malo pred izbruhom 1. svetovne vojne, ki je hudo prizadela tudi tukajšnje ljudi. Sledili sta več ko dve črni desetletji italijanske okupacije in fašističnega raznarodovanja, ki pa so se mu Pivčani tigrovsko upirali. Na težke čase med svetovnima vojnama danes spominjajo velike vojaške utrdbe v prevrtanem in zabetoniranem Primožu in pod Habjanovim hribom; bile so del velikanskega Alpskega obrabnega zidu, ki pa nikdar ni služil svojemu namenu.
V začetku leta 1941 so dolino pozelenele italijanske vojaške uniforme, pripravljajoče napad na prvo Jugoslavijo. Jeseni 1943 so se Pivčani množično pridružili narodnoosvobodilni vstaji Primorske. Medvojni bratomorni spopadi so se te krajev komaj dotaknili. A po nekajdnevnem slavju ob prihodu partizanske vojske zadnje dni aprila, je začetek maja prinesel nov strah in trepet, saj se je 97. nemški korpus s 16.000 vojaki in oficirji, ki se je vkopal na Bistriškem, predal s podpisom predaje, kar se je zgodilo na štabu IV. korpusa jugoslovanske armade v Zagorju šele 7. maja 1945 zjutraj.
Začetnemu navdušenju je ob koncu vojne je že v prvih naslednjih letih sledila streznitev in huda gospodarska in politična kriza, ki je tudi iz tek krajev pognala na tuje več sto mladih ljudi. Vseeno pa se je 100 let za prvim pomembnim razvojnim sunkom v drugi polovici 20. stoletja sledil drugi, tehnološko revolucionaren; njegovi sadovi v gospodarstvu, šolstvu in kulturi so temelj naše današnjosti v samostojni državi Sloveniji.
