KULTURNI VEČER Z NOVINARJEM, PESNIKOM IN ESEJISTOM JURIJEM PALJKOM

V petek, 15. aprila, je bil v Krpanovem domu še en zanimiv kulturni večer v nizu številnih srečanj z literarnimi in dramskimi ustvarjalci, ki jih že dvajset let pripravlja Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa Pivka.

Gost večera je bil slovenski novinar, pesnik in esejist Jurij Paljk, po rodu iz Vipavske doline, ki je na obisk prišel k nam iz zamejske Goriške. Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa Pivka si šteje v čast, da pripelje pivškim poslušalcem zanimivo osebnost, ki zna povedati in odkriti veliko aktualnih stvari kot tudi, da poseže v našo skupno preteklost. Za tak večer pa vedno povabimo kakšno pevsko skupino, da obogati kulturni program. Tokrat so se nam pridružile pevke Pevske vokalne skupine Šmihel, ki so pod vodstvom Tjaše Smrdel ubrano zapele nekaj pomladnih in priložnostnih pesmi.

Jurij Paljk je v pogovoru z Ireno Margon že na samem začetku pojasnil zanimiv naslov svoje knjige »Kaj sploh počnem tukaj«. Poudaril je pomen besede »sploh«. Vsakdo bi se moral vprašati in si odgovoriti na to vprašanje. Avtor poziva k aktivnemu državljanstvu, ne kritikastrstvu.  Zavestno je kritičen, a ne zajedljiv. Aleš Berger ga je vzpodbudil, da izda zbirko kolumen in tako je nastala ta knjiga. Jurij Paljk je izrazil navdušenje nad lepoto naše domovine. Naredil je pravi hvalospev prelepi Vipavski dolini, od koder je doma. Spraševal se je, kako smo lahko zagrenjeni v tako lepi deželi. Z besedo se da nekaj napraviti, molčati ni modro, je poudaril. Državljan mora biti protagonist, ne zapečkar. Dotaknil se je socialne problematike v Sloveniji, ki je rezultat uničevanja gospodarstva in nebrzdanega ropanja, pa razpada vrednot, ki včasih zgleda skoraj sistemski. Pri begunski problematiki je iz lastnih izkušenj povedal, da je integracija beguncev zelo zahtevna, največji faktor integracije pa je po Paljku jezik. Za sobivanje je pomembno ohraniti izročilo, a se vključiti v družbo. Boli ga pogled na do vrha s hlodovino naložene tovornjake, ki najboljši les vozijo v tujino, kjer nespametno kupujemo deske in druge iz lesa predelane artikle. Ljudje ne smemo molčati, biti ravnodušni. Njegove misli so bile jasne in preproste. Tako je na vprašanje o državnem priznanju države Italije, ki ga je nedavno prejel  za svoje povezovalno delo na Goriškem, dejal, da je njegov oče, sicer prekomorec, šegavo dejal, da »medalje velikokrat pogrešijo prave prsi«. Sicer pa njegovega dolgoletnega dela med Slovenci v Italiji v domovini žal še niso opazili. V zanimivem pogovoru ni mogel mimo vipavskih let klasične gimnazije in anekdote, ko je dijak z ljubljanskega konca dr. Antonu Požarju zastavil vprašanje, zakaj je Črno morje črno. Profesor ni vedel odgovora, dijak mu je hotel ponagajati , pa je nadaljeval, da vendar zato, ker vanj teče reka Pivka.

Na koncu je gost poudaril misel, ki jo je ob praznovanju visoke starosti večkrat ponovil naš častni občan pisatelj Boris Pahor, da nam mora biti vedno pred očmi skrb za lasten jezik in narod. Le tako bomo, drobtinica v svetovnem kolesju narodov, obstali. Gost je bil vesel knjižnega darila društva, knjig, ki ju je pred leti izdalo društvo v spomin na dr. Antona Požarja in o domači cerkvi sv. Petra, ter replike kamnitega pivškega križa.

Lahko zaključimo, da je Pivčanom društvo spet pripravilo  srečanje z ustvarjalcem, ki zna povedati o stvareh tako, da vsakega dotakne kakšna dobra in iskrena misel. Tako obogatimo svoje vsakdanje življenje in stike z drugimi.

Tekst in foto: Ernest Margon