Hospickafe z Baša Bernardom v postojnski knjižnici

Območni odbor Slovenskega društva (SD) Hospic Primorsko – Notranjska s sedežem v Pivki je 15. aprila organiziral Hospickafe v postojnski čitalnici Knjižnice Bena Zupančiča. Dogodek je bil predstavljen kot pogovor o knjigi z naslovom »Nisem več kralj«, ki jo je napisal Bernard Baša z Bistriškega, sam tudi prostovoljec društva Hospic. Pogovor z avtorjem je vodila predsednica KD Lipa Pivka Irena Margon. V uvodu je strokovna sodelavka Hospic Tamara Ljutič Tedesko pozdravila obiskovalce in nastopajoča, avtorja in moderatorko. Na kratko je poudarila pomen in cilje delovanja Hospic, ki uresničuje svoje poslanstvo sočutne, celostne oskrbe umirajočih in njihovih svojcev, po smrti pa nudi podporo žalujočim otrokom, mladostnikom in odraslim. Društvo s svojimi prostovoljci deluje tudi na detabuizaciji smrti kot naravnem elementu življenja  in hoče dodati življenje dnevom, ki se prej ali slej slehernemu človeku iztečejo. Ko ljuba oseba nenadoma odide, pa čeprav tudi kdaj pričakovano, nas prizadene, ne moremo razumeti, zakaj se nam je zgodilo. Prostovoljci Hospica lahko pomagajo, sočustvujejo, se pogovarjajo o teh težkih trenutkih, ki doletijo vsakega izmed nas. Ozaveščajo pa tudi javnost, da ta izve, da društvo aktivno deluje in sprejme vsakogar, ki želi deliti svojo bolečino.

Osrednji dogodek je bil pogovor z avtorjem knjige, ki je nastala spontano kot odziv na veliko žalost, ko mu je umrl sin v cvetu mladosti in za seboj pustil veliko rano pri družini, prijateljih, družbi.

Bernard Baša je govoril o svoji težki izkušnji, ko je moral iti skozi vse faze žalovanja; od jeze, razočaranja, žalosti pa vse do nekakšne pomiritve, ki mu je omogočila, da danes lahko živi dalje in pričuje kot prostovoljec ter pomaga ljudem na težki poti sprejetja resnice. Ta proces je trajal dolgo, več let, avtor pravi, da se v resnici nikoli ne konča, kajti starši nosijo svojega otroka »v srcu« vse življenje. Rad pripoveduje o svojem sinu, ki je prezgodaj umrl, zato pa je hitro postajal odrasel. S sinom je imel veliko pogovorov o življenju in stvarnosti, vse to je na simboličen način zapisal v knjigi. Knjiga je globoka, polna misli in metafor, prostor v njej so dobili tudi sinovi prijatelji, tako da so se lahko poslovili od njega. Krivice, ki jih je doživljal ob sinovi bolezni, je sicer popisal, a nikjer ni konkretno omenjal ljudi z imeni, ker je želel, da se izve dejanje, ne pa človek.

Njegova knjiga je bila zanj terapija, ki mu je pomagala skozi težka leta, nam pa lahko nudi spoznanje, da se nam lahko zgodi, da bomo žalovali in tistih trenutkov ni mogoče potlačiti. Avtor knjige nam je zaupal, da je po prehojeni poti žalovanja življenje spet lepo, čeprav se včasih še oglasi bolečina izgube, vendar tudi hitro izzveni.

Ob koncu pogovora je bilo še veliko vprašanj s strani obiskovalcev, kar pomeni, da se o tabuju smrti in žalovanja v vseh oblikah v naši družbi še vedno premalo pogovarjamo.

Irena Margon