Starost je lahko lepa samo, če jo sprejmemo

V začetku oktobra praznujemo pomemben dan za našo družbo in medgeneracijsko sožitje v njej in sicer je generalna skupščina Organizacije združenih narodov 1. oktober razglasila za mednarodni dan starejših. Vloga in položaj, ki ga imajo starejši v družbi, sta pogosto spregledana. Poslanico ob tem dnevu nam je posredoval Inštituta Antona Trstenjaka, naš partner v projektu Občina prijazna starejšim.

 1. oktober – mednarodni dan starejših ljudi nas nagovarja, da se ustavimo ob tem ali onem pomembnem spoznanju za zdravo in kakovostno staranje ali za lepo sožitje z bližnjimi. Letos se ustavimo pri svojih letih in pri tem, kako doživljamo samega sebe. Ko ima človek za seboj sedem ali osem desetletij življenja, se počuti drugače, kakor pri štiridesetih letih. Pravimo, da za zadovoljstvo z življenjem, s seboj in svetom niso pomembna leta, ampak glava in srce. To je res, prav tako pa je res, da so noge v poznejših letih težje, spretnost manjša, pozabljivost večja in še kak starostni dodatek dobimo.

Najpomembnejše spoznanje o duševnem zdravju v starosti je najbrž stavek, ki smo ga dali za naslov: starost je lahko lepa samo, če jo sprejmemo. Pogoj za zadovoljno starost je to, da sprejem svoja leta in vse, kar mi prinašajo. Prijetno in neljubo. Da imam vse to rad, ker je moje, ker sem vse to jaz. Če se vse to spoznam in zavestno sprejemam, lahko smiselno oblikujem, koliko zmorem, kolikor ne morem, pa vzravnano nosim – po pregovoru: Drevesa umirajo stoje.

Veliko ljudi iz naše upokojenske generacije ne sprejema svojih let in tega, kar nam prinašajo. Ko me vrstniki vprašajo, kako se imam, rad rečem: Letom primerno – 75 jih bom imel, mlad gotovo ne bom umrl! Takoj dobim oster opomin: Jože, tako pa ne smeš misliti! Stari pa še nismo! Če se mi zdi primerno, nadaljujeva pogovor v stilu: No, jaz sem hvaležen, da sem dočakal ta leta. Vesel sem, da je šlo doslej vse kar dobro. Upam, da bo tako tudi naprej! In najin pogovor je čedalje bolj na skupni valovni dolžini.

Zakaj so mnogi starejši ljudje zagrenjeni, da vse gledajo črno, da so težavni sami sebi in drugim? Odgovor ne more mimo dejstva, da ne sprejemajo svojega staranja. Niso stvarni, niso realisti. Živijo v iluziji o sebi. Podobno kakor nekateri mladi, ki namesto da bi svoje moči vpregli v izzive samostojne odraslosti z odgovornim delom, učenjem, ljubeznijo …, silijo – kot vešče v ogenj – v iluzijo stalnega dobrega počutja in segajo po mamilih, opijanju, razbijaštvu v skupnosti. Če starajoči se človek ne sprejema izziva svojega zorenja ob kopičenju let in pojemanju moči, dela sebi škodo, bližnjim pa težave – enako kakor mlad razvajenec.

Smisel starosti je precej drugačen, kakor je v mladih letih. Mlad človek ga uresničuje, ko sprejema osebno odgovornost zase, za svoje poklicno delo in družino. Kaj je smisel življenja v starosti? V starosto zorimo tako, da sprejemamo vsa svoja leta in vse svoje življenjske izkušnje – dobre in slabe. Da dobre izkušnje spoliramo v bisere, ki se jih veselimo, smo nanje ponosni in zanje hvaležni. Da slabe življenjske izkušnje mirno pustimo na kompostu, da pregnijejo – ko se to zgodi, se iz njih sproščeno učimo živeti sami in bližnji ob nas. Da smo dejavni in živahni v skrbi zase in za druge, kolikor nam dopuščajo moči in razmere. Da zaupamo v prihodnost. Da se učimo od mlajših, od vrstnikov in iz kulturnega zaklada človeštva. Da prepuščamo svoje znanje in imetje rodu, ki bo razvijal človeško kulturo in svet za nami. Skratka: da se učimo tisočletne modrosti, ki jo je nedavno potrdilo znanstveno raziskovanje: biti zavestno pozornejši na dobro kakor na slabo – najti v sebi, v drugih in v razmerah pet lepih in dobrih stvari na eno slabo.

Takšno sprejemanje sebe je pogoj za lepo starost. Naučiti se ga zahteva vsaj toliko trudi, kakor naučiti se tujega jezika. Splača pa se. Saj imamo vse svoje človeške zmožnosti zato, da skrbimo za smiselno življenje in sožitje. Če to uresničimo vsaj v starosti, se nam koncu uresniči srčna želja našega pesnika Gradnika: Ko odpadem, naj odpadem zrel!

Prof. dr. Jože Ramovš,

predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje