Čas, ko druženje prekipeva, osamljenost pa najbolj stiska

December je čas praznovanja. Po mestih in mnogih vaseh so zagorele lučke, za tiste ki so sami pa december lahko pomeni še večjo stisko in osamljenost. Obiščimo naše sosede, bližnje, sorodnike, .. podarimo jim lepo besedo in nasmeh. Nam bo vzelo le nekaj minut, osamljenim, zlasti starejšim pa po polepšalo božično novoletno doživetje.

O tem je strokovni prispevek napisala Ana Ramovš, iz Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Vabljeni, da ga preberete. 

December je čas praznovanja. Po mestih in mnogih vaseh so zagorele lučke. Previdno, večinoma upoštevajoč ukrepe, pa vendar v želji malo pozabiti na epidemijo, se polnijo restavracije, kina in gledališča. Trgovine so polne parov, družin in posameznikov, ki zdaj dobrovoljno, zdaj brez misli hiteč nakupujejo darila in razne praznične potrebščine. Mesta in vasi utripajo od klicev, pogovorov in srečanj. Pa vendar so ljudje, ki ostanejo na robu sami, lahko pa osamljeni tudi med drugimi. Nimajo nikogar, ki bi jim prinesel prazničnega duha, nikogar, ki bi jih potegnil v vrtinec priprav, srečanj in smeha, sami pa tudi ne znajo poskrbeti za to svojo pomembno potrebo. Velikokrat niso neznanci, ampak naši sosedje, prebivalci iste ulice ali bloka, naši starši, bratje, sestre, tete, strici, včasih celo otroci.

Osamljenost je v starosti, pa tudi v drugih obdobjih življenja, ena največjih tegob. Kakor piše dr. Jože Ramovš v svoji knjigi Kakovostna starost, je za starega človeka nevarno, da v osamljenosti začne doživljati tudi vso svojo bogato življenjsko preteklost kot nekaj praznega in nevrednega; da začne razmišljati »Saj se ni nič splačalo!«. Za vse osamljene pa obstaja nevarnost, da se duševno zapro sami vase, gledajo le predse v tla ali srepo v daljavo in začno duševno čedalje bolj životariti.

Osamljenost je za človeka tako huda kakor telesna podhranjenost. Tudi posledice so podobne: od telesne podhranjenosti začne človek hirati in napadajo ga bolezni, če ga muči osamljenost, pa izgubi tek in spanec in neredko se ga nato polotijo tudi razne bolezni. Zlasti pa postaja duševno in vedenjsko moten, bolesten ali celo bolan, kot vsak, ki svojih glavnih potreb nima zadovoljenih. Nekateri stari ljudje se odzovejo na svojo osamljenost tako, da kar naprej dremajoče čemijo, drugi tako, da sitnarijo vsakemu, ki ga dosežejo.

Zdravili za osamljenost sta dve.

Prvo zdravilo za osamljenost je lep oseben odnos. Lep oseben odnos obogati oba, ki sta vanj vključena – je kot prižig sveče ob sveči, ki ne zmanjša svetlobe in toplote, ampak jo razširi in poveča, tako da je je dovolj za vse. Dr. Anton Trstenjak je dejal: Človek je človeku človek po besedi! Lep pogovor, v katerem z drugim delimo košček tistega, kar se nam je lepega zgodilo v zadnjem času ali v katerem se pogovarjamo o lepih skupnih spominih na pretekla praznovanja; lep pogovor, v katerem z radovednostjo poslušamo izkušnje drugega in ga s podvprašanji spodbudimo, da nam pove tista lepa opažanja in doživetja, ki jih hrani v skritem kotičku svojega spomina – tak lep pogovor je najlepše darilo, ki si ga ljudje lahko podarimo. In če bo v tem prazničnem decembrskem času vsak od vas, ki berete to besedilo, poklical nekoga, za katerega menite, da je osamljen, in z njim prijetno poklepetal ter delil kakšno lepo praznično doživetje, bo ta konec leta osamljenosti med nami malo manj.

Drugo zdravilo prihaja od znotraj. Tudi če je človek sam, lahko v prazničnem času neguje in bogati svojo notranjost, svoj plamen s tem, da v sebi podoživlja in zbira vse tisto, česar je vesel, na kar je ponosen in za kar je hvaležen. V tej svoji drži lahko pomisli tudi na druge, na ljudi, ki jih pozna in jim želi dobro ali če je veren, zanje zmoli.

Pred osamljenostjo ni nihče imun in kot pred virusom je pomembno, da naredimo vse, da pred njo zaščitimo sebe in ljudi okoli sebe. Nekateri ste bolj družabni in osamljenost preprečujete s tem, da se znate povezovati z drugimi v lep odnos. Drugi ste bolj doživljajsko razviti in osamljenost preprečujete z lepim doživljanjem sebe, drugih, umetnosti, narave in presežnega. Oboje je enako potrebno in obe zmožnosti za preprečevanje osamljenosti pri sebi in drugih lahko razvijamo. Zato imamo v teh praznikih priložnost: pokličimo drug drugega, usedimo se z bližnjimi ter si vzemimo čas za lep pogovor, pošljimo si voščilnice, odpravimo se v naravo, v galerijo in se s hvaležnostjo spomnimo preteklih praznikov in vsega lepega, ki je za nami. Tako bo toplo ne samo v naši hiši, ampak tudi v naših srcih.

Ana Ramovš, dr. med., Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje